Komisija za etiko in integriteto je na podlagi 28d. člena Zakona o sodiščih ter 31. člena Poslovnika Sodnega sveta v zvezi s predlogom predsednice Upravnega sodišča RS z dne 22. 8. 2016, dopolnjenim dne 31. 8. 2016, in v zvezi s predlogom predsednika Vrhovnega sodišča RS z dne 29. 8. 2016

na 9. seji 29. novembra 2016 sprejela načelno mnenje:

Javno izražanje sodnika v intervjujih, objavljenih v časniku Dnevnik – Objektiv 27. 2. 2016 in v časniku Delo – Sobotna priloga 6. 8. 2016, ni bilo v nasprotju s sodniško etiko.

O b r a z l o ž i t e v :

Predmet konkretnega načelnega mnenja je etična presoja sodnikovega zunajsodnega javnega izražanja na temo prava in delovanja sodne veje oblasti.

Predsednica Upravnega sodišča Republike Slovenije je Komisiji za etiko in integriteto (v nadaljevanju komisija) predlagala, da se opredeli do javnega izražanja sodnika, podanega v dveh intervjujih, objavljenih v časniku Dnevnik – Objektiv 27. 2. 2016 in v časniku Delo – Sobotna priloga 6. 8. 2016, z vidika skladnosti z načeli Kodeksa sodniške etike (v nadaljevanju kodeks). Pri tem je uvodoma poudarila, da v nasprotju s 43. členom Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) v nobenem od obeh primerov s strani sodnika ni bila vnaprej seznanjena s tem, da bo sodnik intervju podal. V zvezi s prvim intervjujem, podanim za časnik Dnevnik, je izpostavila, da je sodnik v vlogi podpredsednika Evropske veje Mednarodnega združenja sodnikov s področja beguncev v njem odgovarjal na vprašanja, ki so se nanašala na upravne in sodne postopke prosilcev za azil v Sloveniji. V drugem intervjuju, podanem za časnik Delo, je na vprašanja odgovarjal kot strokovnjak za človekove pravice. Tema pogovora so bile človekove pravice in z njimi povezani aktualni postopki v družinskih sporih, ki jih obravnava Upravno sodišče. V njem je sodnik izražal svoja mnenja glede dela in stališč Vrhovnega sodišča RS, pa tudi glede sodnih odločb Upravnega sodišča RS. Obširno in vnaprej se je opredeljeval do pravnih vprašanj, ki bi lahko bila pomembna tudi v postopkih, v katerih bo moral odločati v prihodnjih upravnih postopkih. Iz njegovega intervjuja veje vtis samopromocije glede njegove (absolutne) strokovnosti ter pravilnosti njegovih stališč in načina podajanja obrazložitev sodnih odločb. Predsednica še izpostavlja, da intervjuja nista bila podana za strokovno pravno publikacijo. Meni, da mora biti sodnik pri javnem izražanju zadržan, tudi z vidika poudarjanja lastnih kvalitet, se ne sme vnaprej opredeljevati do pravnih vprašanj in mora skrbno izbrati forum za intervju, še posebej, če se ta navezuje na aktualno in občutljivo temo, v kateri so zadeve še odprte.

V zvezi z intervjujem, podanim za časnik Delo, je vprašanje o njegovi skladnosti z načeli kodeksa komisiji postavil tudi predsednik Vrhovnega sodišča RS. Pri tem navaja, da je Vrhovno sodišče izjave sodnika v konkretnem intervjuju zaznalo kot pritisk na njegovo neodvisnost pri odločanju o v javnosti zelo spornem primeru „koroških dečkov“. Ravno v času intervjuja je Vrhovno sodišče namreč vodilo pritožbeni postopek v tej zadevi. Konkretni sodnik naj bi pritisk na sodišče, ob že tako močnih javnomnenjskih in političnih pritiskih, s svojimi izjavami le še stopnjeval. Predsednik poudarja, da se Vrhovno sodišče zaveda, da je notranja kritika sodstva kot oblika samorefleksije včasih nujna, vendar morajo sodniki tudi v takih primerih ohranjati primerno raven komunikacije in zagotoviti spoštovanje neodvisnosti sodstva. Sodnik je v konkretnem intervjuju Vrhovnemu sodišču očital, da se v primerih, ko se v upravnem sporu odloča o varstvu ustavnih pravic, omejuje le na uporabo zakona; da pri tem ne pozna in uporablja prava EU in mednarodne sodne prakse o človekovih pravicah; ter da je v preteklosti največkrat odločalo v prid države, kar bi pri javnosti lahko vzbujalo občutek pristranskosti najvišjega sodišča v državi. Ob tem pa je izrecno omenil še primer, v katerem je sam odločal v vlogi sodnika poročevalca, Vrhovno sodišče pa je to odločitev kot očitno nezakonito razveljavilo.

Komisija je zaradi delno identične dejanske podlage oba predloga združila v skupno obravnavo in ju sodniku vročila v odgovor. Sodnik v svojem odgovoru poudarja pomen razvitega in kakovostnega strokovnega javnega diskurza znotraj in zunaj sodstva. Zatrjuje, in s predloženo e-komunikacijo z novinarkama tudi dokazuje, da je k obema intervjujema pristopil premišljeno ter skrajno pozorno in previdno, da ne bi komentiral nečesa, česar ne sme, ali na način, ki ne bi bil skladen s profesionalno sodniško etiko. Preden je sprejel vabilo novinark, je na spletu preveril, kdo sta novinarki in o kakšnih temah pišeta. Novinarko Dela je takoj usmeril na bazo sodnih odločb IUS-INFO, jo opozoril na obstoj dveh različnih odločb Upravnega in Vrhovnega sodišča ter tudi na to, da glede odprtih sodnih primerov ne sme dajati izjav. Tudi sicer je obe novinarki večkrat opozoril na to, da ne bo odgovarjal na vprašanja, ki bi se nanašala na odprte sodne primere. Od obeh novinark je vnaprej zahteval vprašanja, da se je prepričal, da je tema, o kateri želita pisati, tehtna in da so vprašanja kakovostna, ter na njih tudi pisno odgovoril. Svoje sodelovanje je pogojeval z možnostjo avtorizacije intervjuja pred njegovo objavo. Z novinarkama se je dogovoril, da mu za pripravo na odgovore zagotovita dovolj časa. Intervjuja sta bila izvedena izven uradnih ur v pisarni sodišča. Ocenil je, da je to bolj primerno kot razne kavarne ali drugi javni lokali. Novinarkama je pred intervjujem dal na vpogled tudi svoj strokovni življenjepis. Prepričan je, da je oba intervjuja podal v resnih medijih (Dnevnik in Delo), namenjenih splošni in izobraženi javnosti. Obe temi (begunska kriza in azilna zakonodaja ter postopki v zvezi z odločanjem o koristi otrok) sta bili za javnost takrat močno aktualni. V intervjujih ni zavzel nobenega konkretnega pravnega stališča, temveč je podal splošne informacije o aktualnih temah. Odgovore je podal po tehtnem premisleku in imel zanje dejansko podlago. Po objavi intervjujev je spremljal medije zaradi morebitnih odzivov nanju, vendar jih ni bilo. Prejel pa je nekaj pozitivnih odzivov kolegov pravnikov. Sodnik meni, da intervju ni „delo“ v smislu 43. člena ZSS, o čemer bi bil dolžan predsednico predhodno obvestiti. Poudarja, da je bil glede fotografiranja sprva zelo zadržan. Ker pa so njegove slike z mednarodnih konferenc že zdaj dostopne na internetu, se je odločil, da fotografiranje dopusti. Fotografiranje je bilo opravljeno zunaj uradnih ur sodišča v njegovi pisarni, kar se mu je zdelo primerneje kot pa „nastavljanje“ pred zgradbo sodišča. Od fotografa je pred tem zahteval, da sodišče s fotografij ni razpoznavno za splošno javnost.

Razmislek o tem, kaj sodniki smejo oziroma ne smejo javno in/ali zasebno izjaviti ali napisati v času opravljanja sodniške funkcije, je pomemben. Sodnikov poklicni in osebni ugled je namreč jamstvo zaupanja javnosti v neodvisnost sodstva; zaupanje javnosti pa je temelj legitimnosti sodstva. Ta namreč ni utemeljena na demokratično izjavljeni volji ljudstva, ampak na neodvisnosti in prepričljivosti sodnih odločb ter na visoki strokovnosti in etični integriteti. ¹ Sodnik mora zato s poklicnega stališča delovati v skladu s položajem nosilca državne oblasti in na način, ki se pričakuje od najbolj odgovornih državljanov. S skrbnostjo, vestnostjo, prizadevnostjo in strokovno pozornostjo mora izpolnjevati svoje poklicno poslanstvo. Hkrati pa mora z neoporečnim obnašanjem (tako pri opravljanju sodniške službe kot v zasebnem življenju), ki ga zagotavlja z obvladanim vedenjem, pokončnostjo, vljudnostjo in intelektualno poštenostjo ter z varovanjem osebnega dostojanstva vsakogar, skrbeti za spoštovanje etičnih zapovedi. ²

Kadar se sodnik javno izraža (o sebi, o svojih kolegih, o sodnih odločbah, o sodstvu kot instituciji, o spornih političnih temah, daje javno podporo posamezni politični opciji ali političnemu kandidatu itd), sta lahko prizadeta kakovost nepristranskosti njegovega delovanja in ugled sodstva. Mednarodne smernice in Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v svojih odločbah zato poudarjajo, da morajo biti sodniki zadržani pri javnem izražanju in da so dolžni informacije, četudi povsem resnične, javnosti posredovati na zmeren in spodoben način. Glede sodnih primerov, o katerih se odloča v sodnih postopkih, pa morajo izkazovati največjo možno diskretnost. ³

Po drugi strani imajo sodniki veliko dragocenega znanja in izkušenj, s katerimi lahko pomembno prispevajo k razpravam o temah, ki so temeljne za demokracijo in razvoj prava. Sodniki so prvi, ki vedo, kako sodni sistem deluje, kje so njegove pomanjkljivosti in procesni problemi. Svoboden pretok idej je za obstoj in razvoj demokratične družbe tudi v tem pogledu vitalnega pomena ali kot poudarja ESČP v svojih odločbah: „Vprašanja, povezana z delovanjem pravosodnega sistema, so v javnem interesu, zato razprave o njih praviloma uživajo visoko zaščito po 10. členu EKČP.“ ⁴ Sodniki lahko torej v tem pogledu s svojim znanjem in izkušnjami veliko prispevajo k razvoju družbe. To velja še posebej za manjše družbe, kakršna je slovenska, ko se za določeno pravno področje specializira manjši del akademske sfere. Prispevki (govorjeni in/ali pisni) s strani izkušenih sodnikov so na takih področjih lahko neprecenljiv vir za pravno stroko in sodno prakso, pa tudi za javnost in drugi veji oblasti. Vendar morajo biti tudi pri izražanju tovrstnih mnenj previdni in zadržani, da ne zbudijo videza, da lobirajo za določeno rešitev, ali nakažejo, kako bi razsodili v posameznem primeru, če bi prišel pred sodišče.

Sodniki so poleg tega tako kot vsak drug posameznik nosilci pravice do svobode izražanja (39. člen URS). ⁵ Za kakršnokoli omejevanje te pravice mora obstajati posebej utemeljen razlog z vidika javnega interesa ali – kot poudarja ESČP v svojih odločbah -, razlog, ki upravičuje omejevanje svobode govora, mora biti tudi glede sodnikov zelo močan. Omejevanje pravice sodnikov do svobode izražanja je opravičljivo le takrat in v obsegu, če je to nujno za demokratično družbo. ⁶ ESČP še opozarja, da omejevanje svobode govora sodnikom ne sme imeti zastrašujočega efekta (chilling effect) glede javnih debat o učinkovitosti in pravilnem delovanju sodstva.

Konkretnih pravil o tem, kaj sodnik sme oziroma ne sme reči ali pisati v času opravljanja sodniške funkcije, skorajda ni. Zakon in kodeks sodnike zavezujeta, da se morajo vselej vesti tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodne oblasti (2. in 37. člen ZSS ter načela kodeksa). Sodniki so dolžni ohraniti zase vse, kar v okviru opravljanja službe izvedo o strankah in njihovih pravnih in dejanskih razmerjih, ter varovati tajnost vseh podatkov, do katerih javnost nima dostopa. V javnosti se ne smejo vnaprej izražati o pravnih in dejanskih vprašanjih, ki so predmet zadeve, o katerih še ni pravnomočno odločeno, oziroma zadeve, v kateri je vloženo kakšno izredno pravno sredstvo (38. člen ZSS). Smejo pa opravljati pedagoška, znanstvena, publicistična, raziskovalna ali druga podobna dela v pravni stroki, če s tem ni ovirano opravljanje sodniške službe (42. člen ZSS).

Komisija v nadaljevanju kratko povzema smernice za sodnikovo zunajsodno (javno in zasebno) izražanje, opredeljene v komentarju kodeksa: ⁷

Sodnik mora biti pri izražanju v javnosti zadržan. Skrbno mora izbrati forum, na katerem predstavi svoja stališča, in se zavedati, kakšna je narava posameznega medija ali dogodka, na katerem izraža svoje mnenje, pa naj bo to besedno, pisno, umetniško ali z dejanji (npr. udeležba na javnem shodu). Izražanje v strokovni pravni reviji je za sodnika primernejši način kot pisanje v tabloidnem časopisu.
Pri izražanju mora biti sodnik umirjen, ne preoster. Ni primerno, da uporablja nezmeren, tendenciozen ali čezmerno provokativen jezik o temah, glede katerih je že ali bo moral soditi. Paziti mora tudi, da pri izražanju (predvsem besednem) ne podaja dvoumnih, nepremišljenih izjav. Že na videz nepomembna pripomba med javnim izražanjem ima lahko škodljiv učinek za videz njegove nepristranskosti.
Večjo nevarnost za sodnikov videz nepristranskosti in ugled zato pomeni govorjeno izražanje mnenj, znotraj katerega se sodniku lahko prikradejo nepremišljene ali dvoumne izjave, ki jih javnost ali mediji nato vzamejo iz konteksta. Pisno izražanje je primernejši način izražanja mnenj, saj sodniku omogoča, da skrbno premisli svoje misli in način, kako jih je izrazil.
Sodnik se mora zavedati, da lahko njegovo izražanje na temo prava vzbudi videz, da si je o določenem spornem vprašanju že ustvaril mnenje ali pa da je bolj naklonjen določeni skupini strank. Kadar izraža o področju, na katerem izvršuje sodno funkcijo, mora zato to početi z zadržanostjo in na način, da ne vzbudi videza, da si je o določenem problemu, ki lahko pride na sodišče, že ustvaril trdno stališče, zaradi česar ne bi mogel zadev reševati s popolno odprtostjo duha.
Pomembna je tudi narava problema, o katerem se sodnik izraža. Če gre za vprašanje, ki je za javnost pomembno, kot poudarja ESČP, razprava o njem uživa visoko stopnjo varstva po 10. členu EKČP, zato mora biti v takem primeru omejevanje pravice izražanja podvrženo poudarjeno skrbnemu tehtanju. Javne razprave o učinkovitosti in pravilnem delovanju sodstva so v javnem interesu, zato omejevanje svobode govora sodnikom v zvezi s tovrstnimi temami nanje ne sme imeti zastrašujočega učinka.

Kratka vsebina intervjuja, objavljenega v Dnevniku (priloga – Objektiv) 27. 2. 2016:

V njem sodnik predstavlja delo Mednarodnega združenja sodnikov s področja prava beguncev, v katerem deluje kot podpredsednik evropske veje tega združenja.
Svoje odgovore podaja tako z vidika predstavnika mednarodnega združenja kot z vidika sodnika.
Pojasnjuje razmerje med pravom EU in nacionalnimi pravi držav članic EU v zvezi z azilno problematiko (polje proste presoje, ki ga imajo države članice).
Obstoječo azilno zakonodajo pojasnjuje tudi vsebinsko in kako jo je treba razumeti z vidika prava EU. Pri tem opozarja, da so odstopanja med tem, v kolikšni meri države članice implementirajo azilno pravo EU v domačo zakonodajo in prakso, zelo velika. Pojasnjuje, s kakšnimi težavami se sooča azilna zakonodaja v evropskem prostoru; kako prihaja do samostojnih političnih akcij posameznih držav ali skupin članic v tem pogledu; kako prihaja do nasprotovanj med zakonodajo EU in političnimi težnjami v posameznih državah; da države v določenih primerih nedopustno prestopajo meje, določene s pravom EU.
Opozarja na pomen solidarnosti med članicami glede te problematike.
Opozarja, da morajo uradniki in sodniki pravilno uporabljati pravo EU in sodno prakso sodišča EU in ESČP ter metode razlage prava EU. Ob tem tudi kritično izrazi mnenje, da v slovenskem sodnem sistemu (med sodniki) uporaba prava EU in sodne prakse sodišč EU in ESČP ni razširjena.
Pojasnjuje, kako mora sodnik odločati v primerih, ko nacionalna zakonodaja ni usklajena z EU direktivami.
Opozarja na neodvisno in strokovno držo sodnika, ki obravnava azilne zadeve.
Opozarja tudi na to, da bi morala biti usmeritev sodstva glede kakovosti dela drugačna. Neodvisen je namreč lahko le tisti sodnik, ki je strokovno visoko podkovan in družbeno široko razgledan. Zato je kritičen do številčnega ocenjevanja sodnikovega dela in daje prednost kakovosti. Opozarja tudi na preobremenjenost sodnikov.
Pojasnjuje in se tudi kritično opredeljuje do nekaterih sodb Sodišča EU in ESČP glede azilnega področja ter se kritično dodatke tudi pomanjkljivosti v domači zakonodaji na področju prava beguncev.

Kratka vsebina intervjuja, objavljenega v Sobotni prilogi Dela 6. 8. 2016:

V njem sodnik razmišlja o vlogi Upravnega sodišča glede varstva človekovih pravic. Meni, da bi morala biti bolj aktivna in se ne omejevati na golo presojo zakonitosti upravnih aktov.
V tem pogledu opozarja na različna stališča Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča RS ter na neodvisno držo prvostopenjskega sodnika, ko se sooča z različnim mnenjem instančnega sodišča. Pojasnjuje tudi, kakšne so pravne možnosti strank, ko so stališča teh sodišč v posamezni zadevi različna.
Opozarja na to, da je v družinskih postopkih upravno odločanje (postopki pred centri za socialno delo) marsikdaj še vedno predolgo, kar krši pravico posameznikov do dostopa do sodišča. Prav tako so po njegovem predolgi tudi sodni postopki. Hkrati pa je teh postopkov več in so raznovrstni, kar vnaša zmedo.
Odprtega primera koroških dečkov ne komentira. Na splošno pojasnjuje zakonsko ureditev v družinskih postopkih. Opozori tudi na različna stališča Upravnega sodišča in civilnih sodišč.
Opozarja, da v bazi sodnih odločb ni veliko odločb, ki bi se sklicevale na sodno prakso ESČP, čeprav je ESČP to problematiko zoper Slovenijo že večkrat obravnavalo. Opozarja, da odziv sodne prakse na sodbe ESČP ni ustrezen. Sodnike bi se na te sodbe moralo opozarjati; na njihovi podlagi narediti analizo in poskušati izdelati standarde, s katerimi bi stanje lahko izboljšali.

Izhajajoč iz pomena pravice do svobode izražanja in predstavljenih smernic za sodnikovo zunajsodno izražanje komisija, ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera, ⁸ ocenjuje, da sodnik z javnim izražanjem v omenjenih intervjujih ni krnil neodvisnosti, nepristranskosti in ugleda sodstva, torej ni ravnal neskladno z načeli kodeksa.

V konkretnem primeru je sodnik intervjuja podal v dveh, v slovenskem prostoru že dalj časa prisotnih in uveljavljenih časnikih (Delo – Sobotna priloga in Dnevnik – Objektiv), ki imata po podatkih Slovenske oglaševalske agencije ⁹ širok krog bralcev.

Čeravno najprimernejši, niso samo strokovni forumi tisti, prek katerih se smejo sodniki izražati o temah, pomembnih za pravilno delovanje sodstva, pravosodja in pravnega sistema nasploh. Ne samo stroka, tudi (ali predvsem) javnost, ima interes, da sodstvo in pravosodje pravilno in učinkovito delujeta. Pravo in z njim pravosodni sistem je „javni servis“ – eno izmed sredstev za zadovoljevanje človekovih potreb (zlasti potreb po varnosti in pripadnosti). ¹⁰ Razumevanje sodstva in zaupanje vanj s strani javnosti sta zato poleg ustavnih in zakonskih zagotovil pomembna nosilca legitimnosti sodstva. V tem pogledu je vključitev sodstva v družbo s stalnim in spoštljivim dialogom z javnostjo ter drugima dvema vejama oblasti, kot poudarjajo mednarodne smernice ¹¹, nujna za ohranjanje njegove neodvisnosti in legitimnosti kot tudi za spodbujanje potrebnih sprememb za večjo učinkovitost sodstva. ¹²

Prav zato ni ustrezno, vsaj praviloma ne, vnaprej označevati neko vrsto ali določen konkretni medij kot neprimeren (etično sporen) forum za javno izražanje sodnikov. Različni mediji imajo različne kategorije bralcev. Pravilno delovanje sodstva in pravosodja pa je v interesu vseh, tako kot mora biti v interesu sodstva in pravosodja, da vsi državljani pravilno razumejo njuno delovanje in ju spoštujejo. Sodnik/sodstvo mora zato izkoristiti vsako primerno priložnost, da pomaga javnosti razumeti značilnosti in pomen prava in sodnega sistema. Poleg tega je to, ali je nek forum ustrezen in kdaj je nek forum (ne)ustrezen, treba ocenjevati skozi celoten kontekst posameznega primera. Tudi sicer je primernost foruma, na katerem se sodnik javno izraža, le ena izmed okoliščin, ki jih je pri presoji o primernosti sodnikovega javnega izražanja treba upoštevati. V konkretnem primeru ni podana nobena okoliščina, zaradi katere časnika ne bi bila primerna medij za sodnikov intervju.

Po oceni komisije sodnikove izjave v intervjujih tudi po vsebini in načinu izražanja ne nasprotujejo načelom poklicne etike (oziroma ne presegajo polja etično sprejemljivega), pa čeprav se je v njiju mestoma kritično opredelil do dela nekaterih sodišč v sistemu sodne oblasti. Srž vsake kritike je izražanje/izpostavljanje negativnih vidikov določenega pojava – že po naravi stvari zato kritika negativno vpliva na družbeno predstavo o njem. Poenostavljeno razumevanje etičnosti kritike do sodstva s strani njenih lastnih predstavnikov bi zato pomenilo, da vsaka kritika ruši ugled sodstva in je zato etično nesprejemljiva, čemur komisija ne more slediti. Kritika je motor razvoja. Je nekaj, česar se „dober gospodar“, ki želi pozitiven napredek na svojem področju, ne boji, kot poudarja predsednik VS RS v svojem predlogu in s čimer se komisija strinja. Tudi znotraj sodstva so zato potrebna kritična razmišljanja o lastnem delovanju in ustreznosti sodne prakse kot tudi prava na sploh.

Podlaga obeh intervjujev sta bili (in to je v njiju tudi jasno predstavljeno) v tistem času za širšo javnost zelo aktualni temi v javnem interesu – val beguncev in primer „koroških dečkov“ v povezavi z učinkovitim in pravilnim delovanjem državnih (tudi sodnih) organov v tovrstnih primerih. Predlagatelja menita, da je s podajo (drugega) intervjuja sodnik še dodatno prispeval k medijskemu in javnemu pritisku, kateremu so bili vsi organi, ki so odločali v primeru „koroških dečkov“, izpostavljeni. Nedvomno je pisanje in govorjenje o aktualnih temah (še posebej, če je kritično obarvano) neke vrste pritisk, vendar pa gre za pritisk, ki je, upoštevaje svobodo izražanja in njen pomena v družbi, legitimen. Le če bi sodnikovemu javnemu izražanju lahko pripisali nezmernost, tendencioznost, čezmerno provokativnost, dvoumnost, nepremišljenost, populizem in/ali razpravljanje o konkretnih pravnih in dejanskih dilemah določenega odprtega primera, bi mu lahko odrekli legitimnost in ga ocenili za etično spornega.

Komisija ocenjuje, da v konkretnem primeru ni tako. V intervjujih je sodnik na podlagi lastnih izkušenj pri delu na sodišču in kot predsednik evropske veje Mednarodnega združenja sodnikov s področja prava beguncev na splošno pojasnjeval svoj pogled do številnih vprašanj, npr. vloge sodišč, ustreznosti zakonodaje, njene skladnost s pravom EU, težav strank v zvezi s tem in drže sodnika. Do odprtega primera „koroških dečkov“ se ni konkretno opredeljeval. Njegovo izražanje ni bilo nezmerno, grobo ali osebno naravnano. Tudi njegova kritika zakonodaje, sodne prakse in dela sodišč v zvezi s tem ni bila posplošeno populistično naravnana in/ali preostra. Vprašanja, kot so neodvisna drža sodnikov pri sojenju, tudi v razmerju do instančnih sodišč; razmerje med kakovostjo in količino dela, ki ga opravijo sodniki; odziv domače sodne prakse na odločbe ESČP; pravilna uporaba prava EU in razumevanje sodb ESČP s strani domačih sodišč; vloga upravnega sodstva pri zaščiti temeljnih človekovih pravic, so dileme, ki so znotraj sodstva že dalj časa aktualne in ki so pomembne za njegovo učinkovito in pravilno delovanje.

Intervju po naravi stvari nosi pečat intervjuvanca in njegovih individualnih značajskih lastnosti. Nagib za intervju, ki ga predlagateljica očita sodniku (samopromocija), bi bil relevanten za presojo etičnosti sodnikovega ravnanja tedaj, če bi mu sodnik podredil vsebino svojih izjav in način izražanja tako, da bi presegel mejo etično še sprejemljivega. Analiza posameznih odgovorov na vprašanja novinark in obeh intervjujev kot celote takšnega sklepa ne omogoča.

Prav tako na podlagi njegovih splošno naravnanih in pojasnjevalnih odgovorov ni mogoče sklepati, da si je o določenem konkretnem problemu, ki lahko pride na sodišče, že ustvaril trdno stališče, zaradi česar zadev v bodoče ne bi mogel reševati s popolno odprtostjo duha.

Komisija je zato sprejela načelno mnenje, da javno izražanje sodnika v intervjujih, objavljenih v časniku Dnevnik – Objektiv 27. 2. 2016 in v časniku Delo – Sobotna priloga 6. 8. 2016, ni bilo v nasprotju s sodniško etiko.

^{1. [Jan Zobec, Mehki trebuh slovenskega sodstva, Delo 8. 12. 2012. Podobno Mnenje CCJE št. 18 o
vlogi sodstva in
njegovem odnosu do drugih vej oblasti.]
#}
^{2. [Tako je pojasnjeval že komentar Kodeksa sodniške etike Slovenskega sodniškega društva in
enako zdaj komentar
Kodeksa sodniške etike, ki ga je pripravila Komisija za etiko in integriteto in je nadgradnja prvega.
Komentar
Kodeksa sodniške etike SSD je objavljen na spletnih straneh:
http://www.sodnisko-drustvo.si/SODNISKO_DRUSTVO,,akti_drustva,kodeks_sodniske_etike.htm.
Komentar Kodeksa sodniške etike Komisije za etiko in integriteto je objavljen na spletnih straneh Sodnega
sveta:
http://www.sodni-svet.si/images/stories/KEI/Komentar_EK.pdf.]
#}
^{3. [Glej primer Baka v. Hungary, 23. 6. 2016, v katerem je ESČP nazorno povzelo glavna načela
svobode sodnikov do
izražanja, ki so se izoblikovala v njegovi judikaturi:
http://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22languageisocode%22:[%22ENG%22],%22docname%22:[%22\%22CASE%20OF%20BAKA%20v.%20HUNGARY\%22,%22],%22documentcollectionid2%22:[%22GRANDCHAMBER%22,%22CHAMBER%22],%22itemid%22:[%22001-163113%22]}.]
#}
^{4. [Baka v. Hungary, 23. 6. 2016.]
#}
^{5. [Enako poudarjajo tudi mednarodni dokumenti o položaju sodnikov in sodstva, na primer Basic
principles on the
Independence of the Judiciary, adopted by the seventh UN congress on the prevention of crime and the
treatment
of offenders, held at Milan from 26 August tzo 6 September 1985 and endorsed by General Assebly resolution
40/32
of 29 November 1985 and 40/146 of 13 December 1985; Opinion no. 3 CCJE.]
#}
^{6. [Baka v. Hungary, 23. 6. 2016]
#}
^{7. [Glej zlasti komentar III. načela kodeksa, točke 17-30.]
#}
^{8. [Enako vseskozi poudarja ESČP. Posamezne primere izvrševanja pravice sodnikov do svobode
izražanja je treba presojati
v luči vseh okoliščin primera.]
#}
^{9. [http://rpn.soz.si/]
#}
^{10. [Albin Igličar, Pogledi sociologije prava, Ljubljana 2012, stran 15.]
#}
^{11. [Mnenje CCJE št. 7 o sodstvu in družbi in Mnenje CCJE št. 18.]
#}
^{12. [Tako komentar II. načela Kodeksa sodniške etike, stran 20-21.]
#}